10. 4. 2018 smo učenci 7. razreda v prijetnem aprilskem vremenu obiskali Belo krajino.

Najprej smo se ustavili se ob Klepčevem mlinu in žagi v Pustem Gradcu v krajinskem parku Lahinja. Tam smo izvedeli veliko o varovanju okolja, o kraških pojavih in močvirnih travnikih, povzpeli smo se do starodavne cerkvice, slišali pripovedko o počenem zvonu, si ogledali nekaj arheoloških izkopanin ter videli, kako se v mlinu na starodaven način melje žito.

Nato smo se pomudili v spominski hiši velikega pesnika Otona Župančiča, kjer smo se poučili o njegovem življenju in delu. Naslednji pesnikovi verzi lepo ilustrirajo belokranjsko pokrajino na tih deževen dan:

Breza, breza tenkolaska, 
kdo lase ti razčesava,
da stoje ti tak lepo?
Ali mati ali sestra
ali vila iz goščav?
Niti mati niti sestra
niti vila iz goščav,
tihi dežek opoldanji,
lahni veter iz daljav.

Na zadnjem postanku pa smo spoznavali starodavno podeželsko arhitekturo v Velikem Nerajcu in poskusili ajdovo potico.

Novinarski krožek

 

Obisk Bele krajine

Že na začetku šolskega leta smo izvedeli, da bomo spomladi šli v Belo krajino na kulturni dan, posvečen življenju in delu Otona Župančiča. Najprej sem bila malo žalostna, saj nam je odpadel kros, a sem poiskala pozitivno plat vsega skupaj.

Zjutraj smo se zbrali pred šolo in se odpravili na avtobusno postajališče. Vreme ni bilo najlepše, a vsaj deževalo ni.

Najprej smo se ustavili v Krajinskem parku Lahinja. Učitelji so nam razdelili delovne liste, ki smo jih morali reševati. Sprejela nas je gospa, ki tam živi, nam del parka pokazala in nam razložila, zakaj in čemu je nastal. Izvedeli smo, da je »krajinski park« osnovna in najmanj stroga oblika varovanja narave. Tam živijo različne živali in rastline – nekatere so endemske, nekatere pa tudi ogrožene in jih lahko le opazujemo. Malo više na gričku stoji stara cerkvica z dvema zvonovoma. Gospa nam je povedala zgodbo o počenem zvonu, ki se še vedno oglaša ob narasli Lahinji, ki se vije okrog griča. Na cerkvi so trije različni podpisi – mi smo si ogledali odtis dlani zidarja, ki je cerkev prenavljal. Okrog cerkve je pokopališče. Nato smo si ogledali mlin, ki ga še vedno uporabljajo za mletje žita. Nazadnje pa nam je pokazala arheološke ostanke iz prazgodovine, ki so jih našli na tistem mestu. Našli so celo zlatnik Matije Korvina.

Nato smo se odpeljali na Vinico, kjer smo kulturni dan nadaljevali z ogledom spominske hiše Otona Župančiča. Naša skupina si je najprej ogledala kratek film o pesnikovem življenju in delu. Bil je smešen in primeren za nas, šolarje. Po končanem filmu smo se odpravili na ogled muzeja. Gospa nam je povedala, da nismo v rojstni hiši Otona Župančiča, obnovljena zgradba pa v resnici stoji na metu, kjer je stala Župančičeva. Povedala nam je še več podatkov, ki smo si jih vestno zapisali. Ogled smo zaključili z reševanjem učnega lista.

Tudi naša zadnja postaja je bila v krajinskem parku. V Velikem Nerajcu smo se seznanili z belokranjsko stavbno dediščino in domačo obrtjo. Postregli so nam z ajdovo potico, ki je nisem še nikoli jedla. Gospa nam je pokazala tudi svoje izdelke, ki so zelo priznani, še posebno piščalka v obliki ptička vodomca, ki mi je bila najbolj všeč, saj si lahko nanjo igral in se je oglašala kot pravi vodomec. Zraven te hiše sta bili še dve čisto majhni hiški, ki se po belokranjsko imenujeta his in sta bili namenjeni mladoporočencem. V prvi je bila le zakonska postelja in nočna omarica, druga pa je bila celo v nadstropje.

S tem ogledom smo zaključili kulturni dan. Pridobila sem veliko novih koristnih informacij. Na poti domov smo se zabavali in se pogovarjali. Strinjali smo se le o eni stvari – učni listi so najslabši del kulturnih dni!

 

Tara Resnik, 7. a