V torek, 17. 9. 2019, smo imeli učenci 8. razreda kulturni dan. Posvečen je bil novemu znanju o gledališču in ogledu gledališke predstave Vihar v glavi. Lanski osmošolci so to predstavo zelo pohvalili, zato smo jo z veseljem pričakovali. Naša pričakovanja so bila izpolnjena! Predstava, ki so jo izoblikovali in odigrali mladi igralci v produkciji Lutkovnega gledališča Ljubljana, nam je bila pisana na kožo. Še raje pa bi videli, da bi si jo ogledali tudi naši starši, saj je ob znanstvenih dejstvih o razvoju mladih možganov realistično prikazala odnose v družinah, ki imajo najstnike. Nismo samo mi krivi za kričanje, loputanje z vrati, zavijanje z očmi, izogibanje pogovorom, ampak je krivda lepo razporejena med odrasle in pubertetnike.

V šoli smo svoje razmišljanje zlili na papir. Če niste bili na predstavi, preberite nekaj odlomkov iz naših razmišljanj:

  • S starši je včasih težko. Na vprašanja »Zakaj se ne učiš? Zakaj si to oblekla? Zakaj se ne pogovarjaš z mano?« ne morem odgovoriti, saj vem, da me ne bodo razumeli. Rečem »Zato«, zaloputnem vrata, se v svoji sobi vržem na posteljo, prižgem telefon, dam glasbo res na glas – a še vedno slišim mami, ki se v kuhinji jezi name in na brata. Skušam se umiriti in ji povedati, da bo vse v redu, se ji opravičiti, a mi trma ne pusti. Včasih se smilim sama sebi, včasih se mi smilijo starši, ker me morajo prenašati.
  • Včasih sem prijazen, včasih pa tečen. Mami, ampak tudi ti si kdaj pa kdaj slabe volje. Dobro je, da kadar se skregava, se kmalu tudi pobotava. Rad te imam!
  • Ne vem še točno, kakšna naj bom, kako naj se obnašam in kdo naj bom. Mami, ti mi večkrat rečeš, naj bom to, kar sem, a ne veš, da mi je večkrat težko, ker se bojim, da to, kar sem, ne bi vsem ugajalo. Na živce mi gre, ker me imaš včasih za otroka, drugič pa bi morala za vse poskrbeti sama. Vem, da skrbiš zame in delaš vse, da bi mi bilo dobro, a tega vedno ne cenim dovolj.
  • Kadar mislim, da so vsi okoli mene nesramni in mi hočejo slabo, mi pomagata in me znata potolažiti. Dobra starša sta!
  • Vem, da mi želita le najbolje, ko me iz popoldanskega poležavanja preženeta k učenju. Prav zato mi gre v šoli tako dobro in grem po vajinih stopinjah.
  • Oči, želim si, da bi se večkrat pogovarjala. Ko sva sama, sva ves čas tiho, se gledava in premišljujeva, kako začeti pogovor.
  • Ati, tudi jaz znam razmišljati. Vem, da si proti stvarem, ki si jih sedaj najbolj želim. Vem, da me skušaš ustaviti. Vendar moram ugotoviti, kdo sem in kaj sem. Upam, da bom vaju z mami kdaj razumel in ravnal tako, kot bi vidva. A nikoli bom postal kar eden od vaju!
  • Če se kdaj derem in prepiram, ne pomeni, da vaju nimam rada. V takih trenutkih se mi morda res zdi, da so boljši starši vsepovsod. A vem, da nobena družina ni popolna. Ko prepir mine, me je sram in si očitam svoje grdo vedenje. Rada vaju imam!

Namesto zaključka pa še ena misel naše sošolke: Včasih je z mano težko, ker še nisem to, kar bom.

Učenci 8. razreda

 

(Skupno 47 obiskov, današnjih obiskov 1)